Vrtnar razburjeno pride k svojemu gospodarju z nujno prošnjo: »Ko sem danes zjutraj odšel na vrt, da bi uredil vrtnice, je nepričakovano izza grma stopila smrt in me zelo čudno gledala. Gospod, prosim vas! Dajte svoje najhitrejše konje, do večera bom lahko že v Delhiju. V tisti množici ljudi se bom mogoče lahko skril in me ne bo našla.«
Gospodar mu je seveda dal konje, saj je svojega vrtnarja imel rad. Kasneje pa je tudi sam odšel na vrt in tudi on je srečal smrt. Jezno jo je vprašal: »Zakaj strašiš mojega ubogega vrtnarja že navsezgodaj?«
Smrt se začudi: »Ne zameri gospodar, ampak res nisem imela namena strašit. Začudila sem se, ko sem ga zagledala na vrtu, saj kolikor vem, imava danes zvečer srečanje v Delhiju.