Vsaka biološka sprememba (bolezen, obolenje) poteče v dveh fazah, v kolikor pride do rešitve konflikta.
Sprememba se prične v trenutku DHS, ko doživimo t.i
. biološki konflikt. To je prva faza. Ves čas smo napeti, v stresu, ne moremo se pomiriti, misli nam se znova in znova vračajo na trnutek čustvenega dogodka. Naraste lahko pritisk, srce nam hitreje bije, roke in noge postanejo bolj hladne od običejnega, kri se nabira v glavi, da bi lahko možgani našli rešitev za nastalo situacijo. Ponoči slabo spimo, podnevi nimamo apetita in če konflikt traja dalj časa, lahko tudi shujšamo. To je faza aktivnega konflikta. Traja lahko nekaj trenutkov ali tudi dneve, tedne in žal celo mesece. Prevara nas ljubljena oseba, vržejo iz službe ali ukradejo kolo. Na košarki ne zadenemo zadnjega odločilnega koša, mljajši tekmec nas pri nogometu pretribla, na izpitu se nikakor ne moremo spomniti pravilnega odgovora, na križišču zavijemo v napačno ulico, policaj nas ujame neprivezanega za volanom. Karkoli je lahko vzrok. Če so pogoji za biološki konflikt izpolnjeni (pretresljiv, nepričakovan, konflikten, izoliran in brez rešitve), se neizogibno pričnejo tudi sprembe v telesu.
S prekinitvijo povezav med možganskimi celicami se sprožijo spremembe na organih. Te spremembe so lahko različne:
– prične se razmnoževanje celic (raste tumor ali rak) ali
– prične se odmiranje celic, nekrotizacija ali “lizija” (najbolj značilno pri kosteh; osteoliza) ali
– pride do izpada določenih funkcij (npr. obmolknemo, postanemo paralizirani ali nam pade krvni sladkor).
Kako to v resnici poteka in po kakšnem sistemu, bomo spoznali kasneje v tretjem zakonu.
Faza aktivnega konflikta traja vse do trenutka dejanske rešitve, kadar je naš problem rešen tudi na čustvenem nivoju. Najdemo novega partnerja, sprejmejo nas v novo službo, dobimo novega kužka, kupimo nov avto, preselimo se v drugo stanovanje, agresor umre, vrnejo nam odtujeno lastnino, posojilo itd. Takrat se končno umirimo, zadeva ne predstavlja več konflikta.
Takoj po rešitvi konflikta se prične faza regeneracije. Na vseh treh nivojih:
– duševni nivo: Postanemo umirjeni, prenehamo s tem, da se stalno samo s konfliktom ukvarjamo, spimo normalno.
– možgani: Prej je prej bila lezija (prekinjena varovalka) je sedaj potrebno ponovno vzpostaviti povezave. Nastane edem (vodena bula), ki ga zelo lepo vidimo tudi na rentgenskih posnetkih.
– telesni nivo: Prične se regeneracija tkiva. Kjer je prej rasel tumor, se ta sedaj razgradi, kjer pa je tkivo odmiralo, se ponovno vgradi. Motnje v funkcijah izginejo, satnje se noramlizira.
Pokonfliktna faza A je največkrat prvi trenutek, ko prvič pomislimo na zdravnika. Takrat nas namreč potolčejo vročina, slabost, utrujenost, vrtoglavica in drugi neprijetni simptomi. Pokonflitni fazi A sledi t.i. epileptoidna ali epilepto kriza. To je življenjsko logičen in normalen pojav, ki se ga nikakor ne moremo izogniti. Če smo deležni biološke spremembe, bomo prišli tudi do epilepto krize. To je prav poseben dogodek, ko naš organizem zaključi s ponovno vzpostavitvijo vseh povezav med možganskimi celicami. Takrat se ponovno vrnemo v navidezno fazo konflita (tudi na čustvenem področju. Organizem enostavno preverja ali funkcionira spet vse normalno. So pa prav v tej epilepto krizi najhujši simptomi od bruhanja, driske do nezaveti, krčev, zastoj srca, palpitacije itd. Če se prej nismo prestrašili, se bomo pa sedaj. Posebej, če se pojavijo tudi krvavitve. Največ klicev za nujno medicinsko pomoč je ravno v fazi teh epilepto kriz.
Ko uspešno pretpimo epileptokrizo, sledi v pokonfliktni fazi B celjenje ran, telo izloči odvečno vodo in na koncu se povrne prvotno stanje. Ni vedno brez vseh posledic, sa so brazgotine vidne (tudi v možganih!) toda funkcionalno gledano celovito in popolno.
Značilnosti faze aktivnega konflikta (FAK):
– splošni (ti. vegetativni) simptomi: mrzle okončine, nespečnost (v 2. polovici noči), neješčnost in (posledično) izguba teže, hiperaktivnost, ki je usmerjena k rešitvi konflikta ali nerazumna utrujenost, občutek napetosti (ob povišanem krvnem pritisku).
– psihični simptomi: vsiljeno razmišljanje o konfliktu in rešitvi, čustveni odklon traja (se spreminja), oseba se „ne more umiriti”.
– simptomi v možganih: krožna, tarči podobna formacija (ti. lezijski vozel na CT posnetku) z jasnim robom, ki se v trenutku konflikta pojavi v pristojnem možganskem releju in je vidna ves čas trajanja konflikta. Pri nerešenih konfliktih spreminjajoča se intenziteta s časom „spere” notranje obroče, zunanji pa ostaja viden še naprej. Če moč konflikta v bodoče ne bo presegla prvotne intenzitete, bo tudi zunanji obroč s časoma zbledel, brez drugih vidnih znakov – ne pride do edematoze, vse dokler konflikt ni razrešen. Lezija lahko obstaja tedne, mesece ali celo leta, kljub temu se regenerira.
– simptomi na organih: na homogenih in kompaktnih organih se pojavi krožna, tarči podobna formacija (kar se pogosto vidi tudi na CT posnetkih). Prične se pospešena prilagoditev, razraščanje celic ali degeneracija. Na organih, ki jih nadzirata možgansko deblo in mali možgani, pride do rasti tumorja, na drugi pa do degenerativnega razkrajanja, ali funkcijske nesposobnosti (npr. motorična hromost, brezčutnost itd.)
Značilnosti faze po rešitvi konflikta (PRK):
– splošni (ti. vegetativni) simptomi: tople okončine, povišana temperatura, velikokrat vročina, dodatne potrebe po spanju in počitku, povečan apetit in (posledično) povečanje telesne mase. Razširitev ožilja na udih in znižanje pritiska (pod povprečje), dobre črevesne funkcije. Tvorba edema v možganskem releju in preko njega nadzorovanem organu vse do epileptokrize – vodena bula, prej degenerirani predeli se napolnijo. Po epileptokrizi, na začetku pokonfliktnega B obdobja, se edem izloči. To je ti. faza lulanja.
– psihični simptomi: prisilnega razmišljanja ni več, veliko olajšanje, duševni mir, spokoj.
– simptomi v možganih: na mestu krožne, tarčaste formacije v možganske releju nastane edem (PK-A obdobje), nato pa obroči postopno izginejo, na koncu ostane brazgotina (PK-B obdobje).
– simptomi na organih: na organu, ki je nadzorovan z možganskim relejem, pride do edema (pokonfliktno A obdobje), nato pa edem postopna izgine (pokonfliktno B obdobje). Na organih, ki jih nadzirata možgansko deblo in mali možgani, pride do vnetnega razkroja tumorja, pri čem sodelujejo pristojni mikroorganizmi (razen na gladkem mišičnem tkivu, ki ga nadzirajo srednji možgani). Na organih, ki jih nadzirajo veliki možgani (tako sredica = medulla kot skorja = cortex), se razkroj tkiv ustavi, prazna mesta se napolnijo s tekočino in pristojni mikroorganizmi pričnejo s ponovno izgradnjo, regeneracijo tkiva. Če je v KA fazi bila prisotna funkcijska motenost, lahko ta traja tudi v PK-A fazi in se lahko celo stopnjuje zaradi edema v možganih, se pa v PK-B fazi (v optimalnem primeru, skoraj vedno) vrne.
Značilnosti t.i. epikrize (EK):
– splošni (ti. vegetativni) simptomi: kratkotrajni, prehodni preklop v stanje simpatikotonije, na vseh treh nivojih, vendar tokrat ne kot posledica tračnic, temveč neizogibno in iz fizioloških vzrokov. Simptomi so zelo podobni tistim v fazi aktivnega konflikta: oseba jih preživlja v pospešenem tempu ponovno. To so t.i. “mrzle ure ali dnevi”, spremlja jih mrzlica in hladne okončine. Z epileptokrizo se ni za šaliti, ker je lahko nevarna!
– psihični simptomi: konfliktna tema ponovno vznikne, postane aktualna, na kratek čas se ponovno pojavi vsiljeno razmišljanje (s psihičnimi simptomi KA faze).
– simptomi v možganih: regeneracija tkiva je v teku, edem tukaj doseže svoj maksimum. Oteklina pritiska na sosednja tkiva, zaradi česar se lahko pojavijo glavoboli, migrene, slabost, omedlevica, prehodne senzorične – motorične – in spominske motnje, celo izguba zavesti. Vsak biološki superprogram vsebuje tudi epileptokrizo in vse imajo karakteristične simptome. V 95 % primerov niso usodne.
– simptomi na organih: edem doseže svoj maksimum tudi na organu in prav ti simptomi so verjetno najbolj neprijetni in utrujajoči.
Možni poteki konfliktov
Ker so konflikti vsakodnevni pojav v našem življenju, je bilo zelo velikofušno s strani Metere Narave, da je sprožitev sprememb povezala s strogimi kriteriji. Če so ti kriteriji izpolnjeni, se sproži SBS, njegov potek pa je lahko različen od konflikta do konflikta.
„Monociklični potek” obolenja:
V kolikor oseba goživi en sam konflikt in ta se reši v optimalnem roku (1-2 meseca, s povprečno intenzivnostjo konflikta*), brez povratkov, se bo iztekel tudi superprogram obolenja. V takih primerih je izračun najenostavnejši in je najmanjša tudi možnost, da bi si nekdo sproduciral neko usodno spremembo. Če ima ista oseba več zaporednih monocikličnih obolenj, ki pa se med seboj ne prekrivajo, posamezni superprogrami med seboj nimajo vpliva en na drugega.
Nerešena, ti. „viseča konfliktna aktivnost” (v nadaljevanju VIKA):
Prizadeta oseba ne more rešiti konflikta, dalj časa ne pride k sebi iz stanja obupa, stvari si ne more pregnagi iz misli, ni sposoben priti do tega, da ga zadeva ne bi več prizadela. Enostavno je seveda govoriti vsem, ki niso sami žrtev biološkega konflikta. Predmet konflikta ni niko neka banalna malenkost, temveč gre za nekaj (po občutkih prizadete osebe, ki jo doživlja čustveno intenzivno), kar po doživljanju prizadete osebe zelo resno ogroža njeno preživetje ali mirno življenje, njen „normalni” obstoj. Okoliščine konflikta lahko povzročijo tudi to, da se oseba počuti, kaor da je stisnjena v kot, izpostavljena, v nerodnem ali nevarnem položaju, in se ne čuti sposobna, da bi odnehala, opustila nenehni stres, bojazen, grozo, stisko, nerviranje, skrb in obžalovanje.
Policiklični superprogrami (PCSP) in nedokončana ali viseča regeneracija (VIRE):
V kolikr prizadeti osebi uspe rešiti konflikt ali pa se ji kljub nerešljivosti uspe „pomiriti z zadevo”, se neizogibno pojavijo simptomi ozdravitve in superprogram se izteče. Rešitev konflikta vedno spremlja umiritev. Dokler se ne umirimo, tudi konflikt še ni rešen. Če kasneje ob enaki ali podobni situaciji ponovno zagrabimo za konflikt, z enakimi čustvi in nas na enak enak način vrže iz tira ter pademo v obup – se bo program ponovno aktiviral, sprožil ali prešel nazaj v simpatikotonijo. Pomembno vprašanje pa je, kdaj se zgodi ta ponovni preklop.
PCSP: Bolezni, ki se občasno vračajo, npr. izpuščaji, alergije, revma, ulkusi, napadi, krči, glavoboli, migrene in drugi ponavljajoči se simptomi, ki ne znajo nehat.
VIRE: Faza ozdravitve se stalno podaljšuje v odvisnosti od količine konflikta in trajanja krize, npr. parkinsonov-simptom, ciroza jeter, simptomi, ki se vedno vračajo, se zdijo neobvladljivi, trajajo že dalj časa, stagnirajo ali se komaj spreminjajo.
Več o dvofaznosti biološke spremembe najdete v brezplačni boršuri – Biologika Atlas Organov, uvodni del
