Vedno več ljudi srečam, ki so alergični na to ali ono stvar: hišni prah, polen, dlake, različne kemikalije in celo na posamezne vrste hrane. Zato sem se odločil, da delim z vami resnično zgodbo, ki se je pripetila mojemu znancu Jožetu (to seveda ni njegovo pravo ime).
Bila je sobota in Jože je na domačem dvorišču pripravljal mize za piknik. Sin je namreč naslednji dan praznoval svoj 13. rojstni dan in povabili so vso sosesko. Njegova žena je med tem pekla rojstnodnevno torto. Bila je fantastična kuharica, torte pa so bile sploh njena specialnost. Tudi letošnja bo nekaj posebnega: lešnikova, okrašena s praženimi mandlji in karamelo.
Jože je ravno opral nekaj plastičnih stolov, ki so se že od lanske jeseni prašili na podstrešju. Že nič kolikokrat si je zaprisegel, da jih bo naslednjič dal v plastično vrečo a kaj, ko se takrat vedno tako zelo mudi. No zdaj lahko riba umazanijo. Nenadoma je zaslišal, da je pri vratih zazvonilo in skozi odprto okno ga je glasno poklicala žena, naj gre odpret, saj ima sama polne roke dela.
Jože se je napotil k vhodnim vratom, medtem pa je šel skozi kuhinjo, kjer so že božansko dišali praženi lešniki in mandlji. Cela hiša je dobesedno plavala v teh vonjavah. Že v naprej se je veselil jutrišnje torte, saj so lešniki in mandlji bili njegova želja in tudi skrita sugestija.
Ves omotičen od vonjav je odprl vrata in presenečen zagledal policista. Ta ga je vljudno pozdravil in vprašal, ali je on Jože X in ali je Peter njegov sin. Jože je kot v transu odgovoril, da je. Potem pa mu je policist povedal strašno novico, da je njegov sin bil udeležen v prometni nesreči. Pri cesti ob parku ga je zbil avto in sedaj so ga nezavestnega odpeljali v bolnišnico. O njegovem stanju še ne more reči ničesar.
V manj kot minuti sta Jože in žena bila že na poti v bolnišnico, kjer sta izvedela, da je imel Peter blazno srečo. Ker je imel čelado, jo je odnesel z lažjim pretresom možganov, nekaj praskami, strgano obleko in seveda totalko na kolesu. Kljub temu pa je moral za nekaj dni ostati na opazovanju.
Ko so naslednjo soboto ponovno sklicali prijatelje, je bilo vzdušje fantastično, mandeljeva torta pa je bila enostavno vrhunska. Vendar je Jože naslednji dan dobil izpuščaje. Ker ga je srbelo že dva dni, je odšel k svojemu zdravniku, ki je posumil na alergijo. Srbenje in izpuščaji so sicer čez nekaj dni izginili, ampak vsake toliko časa so se ponovno pojavili. Zato je obiskal tudi alternativce in različne specialiste, ki so si ga dobesedno podajali od rok do rok. Nihče ni znal reči nič konkretnega. Minilo je več kot pol leta a Jožetovi simptomi nikakor niso izginili.
Takrat sva se povsem slučajno srečala pred eno trgovino in po tistih prvih »kako si« in »dolgo se že nisva videla«, mi je povedal, da ima zdravstvene težave. Na kratko sem ga spomnil, s čim se jaz ukvarjam in ga povabil na neformalni razgovor. Hitro sva se dogovorila za termin.
Prišel je točno ob dogovorjenem času. V krajšem pogovoru mi je predstavil svojo zgodbo. Vprašal sem ga ali ve, kako pride do alergijske reakcije. Ni znal odgovoriti nič konkretnega, razen tistega, kar je slišal od drugih, da se njegov imunski sistem pretirano odzove na nek alergen.
»In ti misliš, da je tvoj imunski sistem v okvari?«
»Ja, vsi me prepričujejo v to«, mi odgovori.
»Misliš, da Mati narava ne deluje perfektno, da se je pokvarila?«
Moja vprašanja so ga malo zmedla. Ni vedel, kaj pričakujem od njega, zato je v nekakšni samoobrambi postavil kontra-vprašanje:
»In kaj misliš ti o tem, kaj se z menoj dogaja?«
»Z zagotovostjo ti lahko zatrdim, da se Mati narava ni pokvarila in tvoj imunski sistem deluje perfektno« sem mu odgovoril samozavestno, kot iz topa.
»Kako potem, da imam vse te izpuščaje?« je vprašal še bolj zmeden.
Videl sem na njem, da mu nič več ni jasno in postaja njegova zmeda samo še večja. Zato sem se odločil, da prekinem to razpravo.
»Če želiš, ti lahko jaz predstavim svojo teorijo o alergijah.«
»Prosim«, odgovori še vedno zmeden.
»Ampak ta teorija je v določenih segmentih v popolnem nasprotju s tem, kar si doslej mislil, da veš. Ali si pripravljen tudi na takšno plat zgodbe?«
»Meni je že itak vseeno, saj sploh ne vem več, kaj je res in kaj ni. Eni zdravniki govorijo to, drugi ono. Še sami si niso enotni. Še najbolj prepričljiv je bil oni na bioresonanci, ki mi je povedal nekaj o orehih in jajcih.
»V redu je. Pa greva od začetka«.
Pričnem s svojo razlago o avtomatičnih možganih in tistem delu živčnega sistema, ki mu je prvenstveno bila naložena: skrb za naše preživetje. Naša čutila in živčni sistem zaznavajo vsako malenkost v naši okolici in tudi v nas samih, da bi omogočili avtomatičnim možganom pravočasno reakcijo na sleherno življenjsko pomembno situacijo. Ta naša sposobnost nas rešuje v in pred nevarnostmi ter nas s tem ohranja pri življenju.
Živčni sistem pa lahko deluje različno intenzivno. In prav posebno je stanje ob nekem šokantnem dogodku, v stresu ali življenjsko nevarni situaciji. Če ta intenzivnost doseže nek prag aktivacije, se za naša čutila in možgane dobesedno ustavi čas: oko si zapomni vse, kar v tem trenutku vidi (svetlobo, barve, oblike, kraj, osebe …), ušesa si zapomnijo čisto vsak glas, zvok in šum, nos in usta okuse in vonjave itd. To je zelo pomembno z vidika kasnejših dogodkov in življenjskih situacij. Namreč, če smo ta dogodek preživeli, je to sporočilo in potrditev našim avtomatičnim možganom, da je bil odziv pravilen! Naučili smo se ene metode, kako preživeti v konkretni situaciji. To se dokazuje pri kasnejših dogodkih v življenju: če kdaj kasneje naša čutila zaznajo enake glasove, vonjave, slike itd., se v avtomatičnih možganih sproži alarm. »Pazi, življenjsko nevarna situacija! Reagirati in ukrepati moraš!«
»Da, to mi je jasno«, se strinja prijatelj. »Ampak, kje se pri tem nahaja moja zgodba? Kaj, kdaj in sploh zakaj, so si moji avtomatični možgani zapomnili vse te čudne stvari? Zakaj so se mi pojavili izpuščaji?«
(zgodba se nadaljuje)
V kolikor bi tudi vi želeli izvedeti dodatne podrobnosti glede alergije prijatelja Jožeta, spremljajte naše prispevke še naprej.
